Matej's profileMatej ZlodejPhotosBlogListsMore  |  Tools Help |
|
Matej ZlodejSlogani so bedni, zato jih ne uporablam. No naj bo to moj slogan, če že more bit. October 04 Psihične priprave Psihično se pripravljam na daljši post, ki bo zajemal dogajanje več kot leta in pol. Za zdaj energije še ni. June 15 DelovnoTrenutno mam zlo natrpan urnik kar se tiče faxa, tak da si teško vzamem nekaj časa še za pisanje za nazaj. Da bom malo aktualn, naj povem da mam v naslednih dveh tednih za opravit kr nekaj obveznosti. Danes morm naret še dve seminarski, še dve do konc tedna, upoštevat pa je treba da mam čez 3 dni še izpit iz lanskega leta. Nasledn tedn me čaka še ena seminarska, 2 obsežna izpita in pa še nakaj manjših obveznosti. Končujem še en projekt na univerzi, ki bo v naslednih dnevih zahteval še precej dodatnih ur dela, tak da lahko urnik z eno besedo opišem kot naporn. Kakorkoli, pol še mam en tedn za diplomo, pol pa te morje. Život nije bajka, še posebej če hočeš v dveh tednih letnik naret, a praksa iz prvega in drugega letnika kaže da je možno.
Počutim se, ko da bi bil v globoki jami. Temni. June 10 nadaljujemAha, tu pa je že vrzel v gatah, pripravljen da se namoči v lenarški fontani. Ura okol treh zjutraj, temperatura zraka recimo okol 7 stopinj. Zakaj? Ker smo se zmenli, da kdo iz kupa kart prvi potegne srčevega asa pač gre plavat v fontano pr cerkvi. To je to.
2 dnevna podjetniška ekskurzija. Žal od tega dni nimam kaj dost slik, vseeno pa je spominov precej. Seveda je večina vezanih na našega sošolca Pipija ampak o njem nekoliko kasneje. Začelo se je precej zgodaj zjutraj, ko nas je bol mali avtobus pobral v MB. Že nekje pri Gigasportu je Jure nedvoumno nakazal smer v katero se bo strokovna ekskurzija razvijala, saj je razkril vsebino vrečke, ki jo je poprej skrivnostno varoval, v njej pa je bil lep sodček heinekena. Seveda nas jutranja ura ni ustavila in na busu je hitro zavladalo veselo vzdušje (sploh v zadnjem delu busa). V Celju smo še pobrali enga glavnih pivcev, ki nas seveda tut ni pričakal praznih rok, prav nasprotno, mel je prepolne roke prtljage (6 pax). Na tej točki je naša predstojnica smeri podjetništvo, ter spremljevalka na ekskurziji že naglas izrazila zakrbljenost nad prihajajočim dnem. Tu se pojavi problem: prva postaja ekskurzije je bla pivovarna Laško. Nič pretirano posebnega, dost različnih vonjav, ječmen, žveplo, vlaga, tajkuni in podobno. Seveda so nam v pivovarni na koncu poklonili en plato piva za zvečer. Da je bil plato prazen še preden smo prišli do avtoceste, od koder smo pol nadaljevali pot do Ljubljane, mislim, da je samoumevno. Naslednja postaja je bla Poteza, kjer smo meli neko predavanje, Širčeva pa je zahtevala postanek na pumpi, da si kupimo sendviče in čigume, da nebi v ljubljano prismrdeli po alkoholu. No slednje se je izkazalo za neučinkovito, zanimiv pa je bil tut izraz na obrazu asistentke, ko je vidla prihajat folk iz trgovine s polnimi naročji novih zalog six packov. Zmes je tut klicala okrepitve kr je bla že resno zakrbljena kak bomo v ljubljani zgledali. No skrbi so ble odveč, na Potezi ni blo nevem kaj, bolj kot ne mi je blo brezveze. Mladi kao uspešni poslovneži so delovali vse preveč važno in prav na jetra so mi šli ko so razlagali teorijo poslovnih angelov. Kak oni s ful visokimi sposobnosti delajo čuda iz denarja, ki jim ga zaupajo ljudje. Polna usta so jih bla projektov z 400% letnimi donosi in da nimaš kaj zgubit, malo je manjkalo pa bi tam vprašal kolko pa jih morem še zraven pripelat. No to nisem, sem pa vprašal kolko takih projektov so že izpeljali in očitno jih je že to vprašanje spravilo v zadrego, ker je bil odgovor ful mala številka (ne spomnim se več kolko). Nevem sicer kak je zaj s Potezo ampak mislim, da ni kaj pametnega. Sem enkrat nekaj bral o tem pa se ne spomnim več. No pol smo šli v neki hotel v Ljubljani ob avtocesti, ki sem že pozabo kak se mu reče, pač znani so potem da majo razne kongrese, dokaj zanimiva predstavitev, čeprav mogoče malo premalo usmerjeno v našo smer. Pol nas je pa pot vodila v Ankaran kjer smo meli kao družabn večer. Pijača do tja je tut postala bol koncetrirana in v apartmaje (ki niso vredni tega izraza, žalost od žalosti) smo se nastanli že prav veseli. No, na poti do obale, nekje pri postojni je pa nastopil čas za Pipijev zabavni program. OH skupine so ga očitno dodobra opogumile, da je poprijel za mikrofon na busu in začel svojo nastop, ki je vseboval vse od vicov, ki so trajali tudi po 15 minut, do raznih ostalih nadrealističnih pripovedi, poezije in še kaj bi se našlo. Obstajajo neki audio posnetki, če se do njih dokopljem jih objavim, če pa ne pa lahko napišem le da je bilo nepozabno. V Ankaranu smo meli rezerviran večer za bovling in žirafe. Morem priznat, da sem bi na tisti točki zlo zdelan in sem komaj čakal da ko sem na vrsti, da se znebim dveh kugl in se vsedem nazaj. Tako stanje ksreči ni predolgo trajalo in sem bil karhitro pripravljen za nove prigode. Na bovlingu je bla zanimiva scena ko je mario kr fajn kontaminiran s fotoaparatom pristopil do Karin (naše profesorce oz asistentke) z objektivom nameril v njo in rekel: "Karin pokaži joške!". Pač. No mislim, da sem tisto noč tut zgubo denarnico, čeprav se ne spomnim več kak sem jo dobil nazaj. Vglavnem pot nas je vodla malo do morja, kjer se je še marsikaj dogajalo in večino sem že pozabil, dobro pa se spomnim scene na pomolu, ki jo je zrežiral kdo drug kot pipi. Gledali smo kje bi lahko šli malo v morje (čeprav mene to ni najbolj mikalo, saj se je kljub temi vidlo da je voda kr precej vsrana), nakar se pipi sleče absolutno do nagega in z besedami "jaz znam v reko skakat" teče po pomolu in brez zavor skoči v vodo, ki je mimogrede, na tistem delu bla globoka okoli 20-30cm. Takrat si je tut pridobil nov vzdevek in sicer "skače plitvo". Pol smo še malo lutali po kempu in to je blo nekak to. Edino česar se še spomnim je ko mi je Jure spusto gasilni aparat v obraz, ker kao ni vedo da je aktiviran. Moja črna mikica je bla zelena, oči pa so me pekle do jutra.
No drugi dan ekskurzije ni bil tak zanimiv, vsem pa bo ostal v spominu neskončno dolga vožnja po serpetinah od ankarana do bohinja, kamor smo šli bolj kot ne samo na kosilo. Že pr prvih ovinkih je mario zahteval da šofer nemudoma ustavi, saj mu je želodec očitno kapituliral. Hitro se je zbruhal nato pa se kao da ni nič vrno na busa in šli smo dalje. Aja vmes smo še bli v perli, kjer je blo kr zanimivo, najbolše pa je blo pecivo, ki so nam ga ponudli :). May 19 Še živimo!Lep nočno jutranji pozdrav! Očitkov, da že eno leto v blog nisem napisal niti besedice, enostavno nebi prenesel, ne tistih ki prihajajo od znotraj, še manj pa tistih s strani kolegov. Pritisk je končno bil dovolšnji, da spet "pridem na tekoče", čeprav se bo za to potrebno prebiti skozi skoraj leto dogajanja in ne, ni ga bilo malo. Seveda je način pisanja (pomoje no) čist drugačn ko če pišeš za leto dni nazaj, kot pa če dogodke blogiraš sproti, z vsemi malenkostmi in detajli vred. Tega seveda nebo in bo mogoče manj zanimivo.
Čeprav do vseh zapiskov, slik in drugega materiala, ki sem si ga vseeno shranjeval (četudi nisem objavil), še nisem prišel pa mam vseeno še ogromno slik iz mobitela. Dogodki sicer nebojo obdelani čišt po kronološkem poteku ampak komu mar, čez 20 let bo vseeno al je bla nedelja al torek...
Ajmo za začetek poknit nekaj slik z mobitela.
No, na teh fotografijah vidimo polno folka v naši dnevni sobi. Šlo je za privatno različico after pariz party kjer se nas je zbralo par sošolcev, ki smo bli v parizu. Spomnim se, da smo gledali tut ligo prvakov, boleč pa je spomin pa je na decota (stavo sem da bo dečko zabil vsaj en gol, kvota je bla nenazadnje 7), ki je 2x res nevarno ogrozil vrata nasprotnikov a mreža je ostala nedotakjena, 10€ pa je šlo športni loteriji.
Pol je tu brucovanje EPF 2008, ki ni blo nič posebnega pa tut slike me ne spomnijo na kaj omembe vrednega.
Aha otvoritvena tekma v prenovljenem Ljudskem vrtu. Dobro vzudšje, lep pogled na polne tribune, nekateri točijo solze sreče mene pa rahlo boli, še takrat ko pavlovič zabije evrogol z roba kazenskega prostora, komaj vstanem. Nisem tip človeka, ki bi se veselil, ker je naprimer Armend Sprečo dal kao ful važn gol proti drugoligašu iz kozjanskega, in tako toti naš Maribor popeljal v šestnajstino finala slovenskega pokala; mi pač premalo pomeni.
No tu je bežna slika, kjer bi se naj vidlo kak Miloš štriha sicer za javnost zaprte prostore skladišča trgovine Marko v Lenartu.
Aha, lampiončki 2008 in razne različice visoko alkoholno kontaminiranih oseb v bolj ali manj standardnih pozah. Teško kaj več napišem, ker tut če bi se dan po dogodku lotil pisanja, bi mel težave s spominom, tak da mi po letu ostanejo le še slike in naj govorijo same zase. Em spomnim se edino, da smo po uradnem delu na mariborskem Otoku šli v štuka, kjer pa je smrdelo kot na štuku pač zna smrdet, zato sem kar hitro zapustil after party. Itak je blo nevzdržno kr je blo ljudi vsaj ene 30% več kot jih je če je nabito polno pa še slabo mi je postajalo, delno zaradi zraka, delno pa zarad kupončkov za pijačo, ki jih mi je kolega zrihtal (baje jih je našo (vsaj za pol emapara), jaz seveda nisem preverjal resničnosti trditve in jih pač vzel v dar). Veselo je blo tut na busu ko smo jaz holc pa pečuh šli domov. Sicer se ne spomnim točno, ampak mislim da nas je šofer razvajal s prefinjenim glasbenim izborom celo pot do Lenarta.
Praznovanje rojstnega dneva, 21.tega. Z Aljotom sma se odločla skup praznovat roj dan v pivnici Alf, kjer nama je matjažek pomagal pri financiranju finančno sicer kar zahtevnega projekta. V detajle se v zaradi interesov organizatorjev nebi spuščal, lahko pa napišem da je čago v gostilni s pijačo po gostilniških cenah, v velikem deležu financirala kar država, za kar sem/sma ji zelo hvaležna. Povabil sem vsakega ki sem se ga spomnil, dobil pa sem tut nekaj zanimivih daril. Polek vsesplošno uporabnih viskijev, jagrov in drugega tekočega zlata sem dobil še avtocesto na baterije, komplet štamperlov, zastavo Bayerna, zeleno majco, dve angloamerički cigari, eno navadno cigaro in pa malo rdečebelo kockasto nogometno žogico z napisom Hrvatska. Žogico sem nazadnje videl še tisti večer ko je knežo v elementu sredi alfa kazal trike z youtuba; ko sem jo htel ćez kako uro dat v avto pa je več ni blo nikjer. Vrjetno je komu lepo sedla ko so se veni žogali in je vrjetno (ugibam) končala na lentu al pa v Dravi (lahko pa da jo je pero pojedo- pojasnilo v prihajajočih odstavkih). Se opravičujem, če sem kako darilo pozabil, blo jih je kr dost in hvala vsem, tistim, ki pa ste prišli praznih rok pa hvala za nič.
Naj si bo to dovol zaenkrat, ura je 3:20 in čaka me še dost drugega dela.
July 16 brez naslovaHellow vsem. blog še vedno pada, a to me, kot večina stvari na tem svetu, niti ne skrbi preveč. Kakorkoli, odločo sem se da malo obremenim internet z malo teškoprebavljivega texta.
Ura je zaenkrat 2:36 zjutraj (ob koncu posta me spomnite, da spet pogledam kolko je ura, da zračunam kak dolgo sem pisal post. (Za tiste ki se sprašujete kako bom to storil: enostavno; uro ko bom končal bom pretvoril v tisočinke sekunde, odštel uro ko sem začel pisat (2:36), ki bom jo predhodno pravtako spremenil v tisočinke sekunde in tako dobil razliko v tisočinkah sekunde. Seveda mi pol še samo ostane da pretvorim nazaj v ure in minute in podatek o trajanju pisanja posta je tu)
No kot sem že omeno je ura zgodnja. Kot vse kaže se bomo čez par dobrih urc odpravili proti jugu na hrvaško obalo. Kot vedno sem si vse stvari že 3 dni prej spakiral, tako da sedaj le še nestrpno pričakujem uro odhoda. Včeraj sem tako na koledarčku prekrižal še zadni dan pred rdečo, modro obkroženo številko ki označuje datum odhoda.
No kljub tridnevnim intezivnim pripravam na morje pa moram priznat, da nekatere stvari še niso dorečene. To, da gremo na Pag je jasno. Kot prvo še nevem kje bomo spali. Prejšni teden sem sicer klical neke tipe ala Jelica Tomašević, ki oddajajo apartmaje ampak rezervirat se brez akontacije ni dalo nikjer. Seveda to mojim trem kolegom (Schumi, Dejan in Pukšič) nisem preveč razlagal, da jih nebi vznemiril. No, glede prevoza baje, da jaz pelam. Upam, da jutri le prepričam mamo da mi posodi avto do nedelje. Cote so, saj sma jih danes z dejanom pošteno nabavila v vzhodnem rajhu. Nevem, kje mam hladilno torbo, oz vem samo se mi je ne da sčistit. Rabim še ene 300€ keša ker sem danes(koledarsko včeraj) vse porabil za majce ki so sicer stale povprečno 5€ a kaj ko je zato količina toliko večja. Aja v bistvu rabim kune. No pol pa so še tu neke manjše nejasnosti kot je recimo kolko nas gre, po keri poti remo in podobno.
Odločli smo se, da piva in ostalega nekoncetriranega pića nebomo tovorli zraven, tak da sma kupla samo za ene 100€ žganega, tolko da mamo za dan prihoda pa mogoče kaki štamperl B52 ko se ti zalušta zjutraj.
No to je zaj neko aktualno stanje, vse ostalo pa je preteklost, ki sem je kar lep kos spusto. Malo mi je žal da nisem ničesar napisal, a po drugi strani se mi tak ne da da brezveze.
A ker je ura 2:56 (torej pišem že samo malo da zračunam na hitro... 20 minut.... fak zdaj pa je že 3:15), gremo vseeno malo obdelat pretekle tedne.
--------------------------------------------------------------------------------------------------
U pravkar sem dobo odlično idejo. Obdobje med zadnjim postom in naslednjim tednom bom obdelal na morju, ko bom v senci ležal na blazini in poslušal tečne škržate ki meljejo svojo glupo melodijo. Upam le, da bo čas zato in da bo dejan mel sovjega lepega belega, dragega, kao kompatibilnega, marketinško dodelanega, macbooka.
Opažam tut da mi pisateljska forma pada, če je kriva pozna ura ali pa daljša pavza pa nevem.
lp
June 02 ŽutiVčeraj smo meli tekmo z nekimi kmeti iz Selc. Že po uvodnih minutah sem spoznal, da so fantje pristaši moške igre. To me načeloma ne moti, zna pa bit neprijetno, če se skombinirata slaba razvita telesna motorika in močna, agresivna igra. Žal je včeraj bilo točno tak, brcali so ko bedaki faulov pa sodnika valda da nista piskala. Seveda so naši z vsemi mogočimi frazami pritiskali na sodnika a ta sta bolj ali manj vse požrla. Vse dokler nisem jezika stegnil jaz.
No, ker smo bli kao gostitelji smo mogli mi plačat sodnike za vse tekme tisti dan. Zato se je Vlado še tolko bolj pizdil v smeri "20€ dobita na tekmo pa sodita ko loleka". Pol sem jaz pripomnil oz na glas odgovoril Vladotu, da naslednič raje za ta dnar kupimo 15 kil govedine pa naj nam ona sodi. To pa je blo za sodnika očitno preveč in prislužil sem si rumeni karton. (mislim, da prvi letos). Ko smo že pri mojih kartonih, sem se spomno, da sem kaki dve leti nazaj v poletni ligi skoraj dobo rdečega ko sem sodniku rekel nekaj podobno neprimernega. Na koncu se je sicer za mene dobro izteklo, ker sodnik ni točno ču kdo je izjavil tisto in je rdeč karton pokazal mojemu soigralcu.
Drugač pa se zdaj spravlam delat seminarsko, ki jo morem predstavlat ob 18.30 danes, kar pomeni da je časa vse manj, tema pa mi tu ni ravno na kožo pisana (razvoj političnih sistemov skozi zgodovino).
lp May 24 Žali slučajDobro še post ali dva pa bom na tekočem. Ampak zdaj nekaj aktualnega.
Ravnokar sem šel pogledat kak so nam kaj dali izpite za ta semester. Kajhitro sem ugotovil, da so razporejanje izpitov očitno spet zaupali nekemu brihtnežu (zabitemu mongloidu) (se opravičujem, če bo ta (ki nevem kdo je) užaljen, a lepšati besede se mi zdi nepotrebno). No da so vsi izpiti bolj ali manj natlačeni v en tedn je že ustaljena praksa na EPF in zaradi tega že lep čas ne zgubljam časa za še manj pa živcev. A zgleda da so se na EPF odločili za korak naprej. Zdaj mam recimo 16.6. kar izpitno inteziven dan, saj mam ob 8.00 odločitvene modele, ob 10.00 markoekonomsko okolje EU in ob 12.00 namest kosila še izpit iz sociologije. Na forumu sem jih že prosil naj nam dajo še 1-2 izpita zraven, da se pol ne rabim tolkokrat vozakat v MB. Opozoril bi še na možnost, da bom mogoče mogo it me 8.00 - 14.00 na WC pa nebom mogo ker mi enostavno nebo zneslo. Tako se lahko zgodi najbolj črn scenarij in sicer da... no nebi nadaljeval, samo reko bom, da ne čutim odgovornosti za neljub razplet.
Da pa se na EPF zavedajo, da je čas zlato, pa priča razpored na dan 10.6. kjer pa mam recimo dva izpita ob 8.00. Ne rečem, da je nemogoče, ampak žal bolj počasi pišem in nevem če mi bo zneslo, da na brzino rešim podjetništvo potem pa letim v predavalnico kjer se bo pisala okoljska ekonomika. Tu me tolko ne moti, da sta oba izpita na isti dan, saj je podjetništvo predmet iz prejšnega semestra, ampak lahko bi te dali tak, da se vsaj teoretično da it pisat oba izpita.
May 09 ParizV aprilu smo bli z EPFom v parizu. Odhod smo meli v nedeljo ob 4 popoldne. Ker sem se odločil da o sami vožnji ne bom pretirano razglabljal bom na kratko rekel da smo se vozli 17ur. Avtobus, je seveda bil top clas 5 zvezdic, kot bi tut pričakovali. Nisem sicer ziher kaj tiste zvezdice pomenijo, merilo konforta v glavnem ziher niso. Avtobus je mel tudi televizijo, ki pa je bla čist spredaj mi pa čist zadaj. Tukaj nebi omenjal da je mel že vsak stari certusov bus 2 televiziji naš kao turistični pa eno malo, da še pomoje šofer ni mogo čitat podnapisov. Tisti kaj je vozo, oni kaj pa ni pa še majn, kr so tak nonstop nekaj pili če sem prav vido. En od šoferov je bil očitno zelo zagret za študentke na našem busu, saj jih je na vsakem postajališču ko smo bli okol busa nagovarjal z šoferskimi forami, katerih prefinjenost si lahko predstavljate.
... brb
Fino! 26 julija me je nenadoma prijelo da nadaljujem zgodbo o parizu. Prvi večer smo meli v hotelu res zabavno prigodo, a kaj ko je zaradi javne dostopnosti bloga raje ne opišem. V parizu sem že prej bil, tak da nisem ravno dol pado ko sem vido tiste njihove znamenitosti a take stvari je vedno znova zanimivo pogledat. Čeprav so vsi dnevi bli bolj ali manj podobni - ogledi čez dan, druženje zvečer pa je blo precej zanimivih utrinkov katerih se seveda v glavnem ne spomnim več.
Na eni izmed slik je predstavljen poklic človeka ki "vozi" dvigalo na eifflov stolp. Delo sicer na prvi pogled mogoče ne zlgeda preveč naporno a ko se človek malo zamisli oz postavi v kožo tega človeka mu kajkmalu postane slabo. 8 ur na dan, v vedno nabito polnem dvigalu turistov iz celega sveta vožnja gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol gor in dol... Dobro lahko bi tudi enostavno napisal, da se dnevno, kot je sam povedal 200 krat pelje gor in dol, ampak zaradi lažje predstave... A kot lahko na sliki vidite se je fant znašel in si na delo prinesel knjigo.
Zanimivo je blo, da nam je vodička govorla da do versaillesa ne gremo s podzemno kr je tja baje ful zajebano prit kr morš nonstop nekaj prestaplat pa nevem kaj še vse in smo šli do tja z busom. No ko smo se enkrat v lastni režiji s podzemno odpravljali domov smo se pomotoma odpeljali u pm. Ko smo na karti gledali in tuhtali kje smo, smo ugotovili da nas do Versailla ločita le še dve postaji. Kdo pravi, da je tja teško prit, samo domov morš it.
Sicer pa komu mar za toti pariz zdaj, je že tolko časa minlo, da se mi ne da več o njem razmišlat.
Še in še (karmen stavec)Tu nekje okol novega leta smo šli tut na turnir, ki je bil v Lenartu in Voličini. Ekipa smo bli Pero, Pečuh, Robi, Knežo, Ferli pa jaz. Prve smo gladko nabili, dvoboj davida in goljata. Ko smo šli po tekmi v slačilnice je en od onih sicer komentiral kao da smo meli res zegn ampak mislim, da je rezultat govoril sam zase. Nevem sicer več kolko je blo takrat, blo je kr grdo no. Drugo tekmo smo igrali proti ekipi Virtuozov, ki razen imena in mentalitete z virtozi niso meli dost skupnega. Gre za fante, ki sebe vrjetno vidijo kje višje kot pa dejansko so. No povedli smo 3 nula pol so prišli na 2 al celo izenačli, pol sem pač mogo dat sam še tri gole da sem jih ohladil. Tretjo tekmo pa smo tut dobro igrali ampak žal zgubli 2:1.
Za pusta nisem bil nič.
Zmes smo bli tut na tekmi malega fuzbala slovenija:brazilija, ko je bla tekma v MB in naši so proti brazilcem naredli ravno tolko ko prej samooklicani virtuozi proti nam.
Naši so sicer dali en gol -> za Slovenijo je zadel Slaviša Goranović.
No pol je blo tu izpitno obdobje. Izpitno obodbje EPF je čas, ko se za en čas poslovim od poker kart, nogometne žoge in ostalih rekvizitov za produktivno preživaljnje prostega časa, ter dolge popoldneve namenim knjigam in zapiskom, ki sem si jih z rednimi obiski na predavanjih skrbno pripravljal skoz cel semester, saj mi kasneje zelo koristijo med pripravami na izpit.
Šalo na stran; pisali smo management človeških virov za katerega seveda nisem mel niti časa poiskat knjige, ki jo sicer mam doma. Vseeno sem naredo z skromno osmico. Ni mi sicer jasno kak to, da sem bil en redkih, ki sem v prvo naredo ker drugi so se kao ful učili pa niso naredli, ampak tega sem na epf že vajen in si s takimi vprašanji že lep čas ne belim glave.
Upravljalno ekonomiko sem tut naredo brez priprav na predavanjih pa sem bil podobno ko za MČV - enkrat (popravek, za MČV nisem bil niti enkrat).
Svojevrstna zgodba pa so bili poslovni procesi, ki so zahtevali kar nekaj živcev. Stvar je nanesla tak, da smo meli novembra al kdaj rok za oddajo seminarske. Jaz takrat nisem bil najbolj na tekočem in sem gospodu Potočanu prišel februarja slab teden pred izpitom z namenom da mu oddam dispozicijo. Sicer ni kompliciral zarad 4 mesečne zamude, problem je bil le v tem, da bi mu mogo seminarsko prinest na pogovorne ure da jo pregleda v torek, izpit pa je bil že v pondelek. No ded mi je reko da naj v miru naredim do poletja seminarsko in grem poleti na izpit. Malo sem muto kao da če se nebi dalo zdaj pa je reko da ni šans. No ko sem se pelo domov me je že začela bolet glava, ob misli na poletje, ko bom zraven podjetništva in statistike iz prvega semestra mel še poslovne procese izpit. Odločo sem se da ga še enkrat pokličem in vprašam če bi mu lahko vseeno prinesel seminarsko v torek. Prvo je reko da ni šans, pol pa sem reko da poletni nebom mel časa še za poslovne procese in mi je reko da lahko prinesem te seminarsko na izpit zraven. Jupiii, bil je torek, jaz pa še 6 dni (ogromno) da naredim fajno seminarsko (tip zna ful komplicirat) in se temeljito pripravim na izpit. No stvar se je kasneje spreobrnila tako, da sem v nedeljo ob 11tih zvečer še vedno na stanju iz torka. Okol polnoči sem začel delat semiarsko ki je mogla met 20 strani. Tema mi je bla takorekoč pisana na kožo in sicer: Poslovni proces Kontrole kakovosti v podjetju Paloma in predlog izboljšave tega PP. Pa sem pisal, pisal pisal, glava pa me je vedno bolj zapuščala. Končal sem okrog 5 zjutraj. No seveda so me čakali še zapiski, iz katerih sem se nameraval učit. ko sem pa prebral 2 strani, sem vido da nebo šlo in legel k zasluženemu počitku, vse do 7 zjutraj. Izpit je bil ob osmih zjutraj in morm rečt da sem bil zaliman kot še nikol. Prvih 20 minut (ne pretiravam) sem nemo zrl v polo, skoncetrirat pa se nisem mogo niti tolko da bi razumel kaj me vprašanja sprašujejo. Pol sem nekak dojel vprašanja in začel pisat pisat in še enkrat pisat. Nikoli kasneje se nisem niti malo spomno o čem sem pisal, vedo sem samo da morem čimveč napisat po možnosti čimveč o temi po kateri me sprašuje. Pisal sem brez razmišljanja in najmanjšega truda za oblikovanje stavkov dokler nisem popisal in porisal 4 strani. Ko sem oddal polo sem si še kakih 10 minut spočil glavo na mizi, dokler mi potočan ni reko da če sem zaklučo naj zapustim predavalnico. Na koncu sem dobil 6. Fala kurcu.
Podjetništvo sem šel pisat dvakrat in dvakrat padel. Prvič sem mel občutek da bo okol 8 pa je blo 3. Drugič sem dobil 2 od treh isti vprašanji kot na prvem roku in jih walda spet nisem znal. Kak bi sicer lahko vedo nekaj kar že itak zadnič nisem. Pri drugem roku sem sicer, kljub temu da sem sedel 3 metre od starega me odrto knjigo na mizi (kasneje bi se skliceval na "pravno" zmoto, kao da je samoumevno da lahko maš knjigo zraven na izpitu) ampak sem žal ven prepisal napačne alineje.
Statistika - tudi na statistiko nisem uspel hodit, in tako avtomatsko izgubil 20% (možno da sem zgubo samo 10% to še zdaj nevem točno kak so to točno vrednotili) od končne ocene, ki bi jih sicer pridobil z golo fizično prisotnostjo na vajah (še enkrat opozarjam: pomembno je biti prisoten ne pa tudi kazati kakeršnegakoli interesa ali znanja.) Ker se pač ne pustim met za bedaka, na take pizdarije ne hodim čeprav mi to konstatno zbija povprečno oceno. Prvič sem se pripravljal okoli 2 uri in dobil oceno 3. Ker sem šel na drugi pomladanski rok, bi naslednič lahko šel pisat spet poleti. Ker poleti, podobno kot za poslovne procese nebom mel časa še za statistiko, sem se odločo da priborim dodatni rok za statistiko, ki bi mi seveda zelo odgovarjal. Tak da sma pol z sosošolcem šla kao v imenu študentskega sveta gnjavit tominčevo da nam da še en izredni rok. Prvo je mutla kao da nea more zarad statuta, pol da nima proste predavalnice pol pa se je le odločla in nam ustregla. No tokrat sem seveda ponovno delal zadnji dan, vendar sem z malo iznajdljivosti pisal 8. wiii. P.s hvala Sara.
April 24 Še nekaj mesecev v nekaj vrsticahPrej ko začnem, bi še na kratko opisal trenutno situacijo. Čakam, da mi knežo pošle kaki sms, iz predavalnice kjer pravkar pišejo mikroekonomijo. Čez 3 ure mam kolokvij iz predmeta managerski informacijski sistemi (ki si ga nisem sam izbral, ampak mi ga je vsilila EPF), ki pa mislim da mi nebo povzročal težav saj v glavnem pišemo exel (ki ga itak vsako tele zna) in pa neko spletno aplikacijo, katere imena se zdaj ne spomnim, skor ziher pa sem, da se začne na M. Jutri me čaka še izpit iz statistike, ki bo moj drugi poskus letos, rezultata pa si zaenkrat še ne upam napovedovati... Hm knežo mi do zdaj še ni poslal nobenga smsja kar lahko pomeni da se je človek v nulo naučil in vse zna ali pa še bolj vrjetno, da je v predavalnici vključen motilec za signal mobilnega omrežja.
Zdaj pa skok nazaj v december 2007.
Aha tu sta moji dve ql sestrični in moja mama z lepimi kapicami, ki jih nosijo diplomanti ob podelitvi diplom. Sama slovestnost ni bila kaj posebnega, kot bi od EPF pričakovali, so hitro obdelali maso diplomantov nato pa pripravili še krajšo pogostitev v prostorih fakultete. Tam se je spet odvila stara praksa, ko eni lakotno navalijo na obložene kruhke in pijačo, drugi pa potrpežljivo čakajo, da se lačni nasitijo. Rezultat je bil seveda klasičen; tisti fini, zadržani in potrpežljivi so ostali brez vsega, oz so se morali zadovoljiti z kako kislo kumaro al vloženim šampijonom, ki ga prvi val ni uspel požret. Pol še smo šli z našimi diplomantkami na eno fajn ribjo večerjo pod pohorje.
Mama je decembra praznovala abrahama. Bli smo na eni fajn turistični kmetiji blizu Šentilja, pa tut folka je blo kar precej, čeprav je baje vabla samo tete in strice. Praznovanje je blo dokaj klasično, pač žretje in pitje ob spremljavi domače muzike.
Nekaj dni zatem nas je na rojstni dan povabil še bratranec boštjan in sicer v neko biljardnico v dupleku. Ne spomnim se nič posebnega od takrat, razen da je blo fuuul snega. Aja pa biljard sem zgubo vse igre, ampak sem dobro prenašal poraz.
Pol je tu neka random slika iz askarija takoj za njo pa motiv vinjene glave, ki nezavedno počiva na pisuarju.
Smo že pri novoletnem rajanju. Letos sem te po dolgem cajtu šel enkrat praznovat iz lenarta in sicer na ptuj. Šarkvodke so me fajn prijele in držale vse do poldneva. Nismo nekaj pretiravali in meli smo se fajn. Zjutraj ko smo prispeli v lenart, smo še šli v 29tko kjer so ravno odprli, saj je ura bla okol 7 zjutraj. Jaz sem predlagal da novo leto začnemo z mesno ploščo in litrom vina, šumi, dejan in marko pa so bli takoj za. Natakarca sicer ni bla najbolj navdušena, a kaj, vsak kruh ima svojo skorjo. Ko je naše naročilo sporočila kuharju (ki je pravtako kazal vidne znake otrujenosti od pretekle noči) je ta stopil iz kuhne, da si dobro ogleda kdo ga na novega leta jutro gnjavi z mesno ploščo. Lindi smo pol uvidevno pustili 10€ tipa, tak da je kasneje bla nekoliko boljše volje. Vino, je ponovno pognalo kri po žilah, še vedno pa sem čutil lakoto. Ksreči se je dejan spomno da še ma neki biftek doma, tak da ni blo dvoma o tem, kje bo naša naslednja postaja. Biftek je bil res odličn, vrjetno najboljši ever, a k dobri jedi se prileže tudi dobra pijača v našem primeru domače žganje iz meda. No tu dalje pa se pol ne spomnim več, vem še samo da sem šel spat okol poldneva, pravtako mi spomin ne omogoča, da bi napisal kaj je blo dan zatem.
Spet nebom mogo dokončat, smo pa komaj prvega januarja, pravtako pa sem se nedavno vrnil iz pariza, ki bo seveda zahteval nekoliko obsežnejši post.
cya later, držite pesti dans pa jutri
March 31 Pol leta v nekaj vrsticahDalje odlašaš težje se je spravit zraven... Kakorkoli, ura je blizu dveh zjutraj v 1.5litrski flaši cola cole pa je ostalo le še za kozarec ali dva. Mogoče bom primešal malo škotske ognjene vode, če mi nebojo šle besede od misli in prstov ko tipkajo po tipkovnici... hmmm ja defeinitivno bo treba...
Back. Ker se seveda večine stvari iz zadne pol leta ne spomnim, gledam malo po mobitelu slike, da si osvežim spomin. Aha piramida. Z Aljotom in co. smo šli s posebnim busom v Ljubljano, na snemanje oddaje piramida podpirat štajerski vrelec idej (nevem ki sem to že pobral, ampak res se dobro čuje) Stojana Auera. Blo je ql, ker še nikol nisem bil na snemanju in oddajanju v živo, vido pa sem tut Eriko Žnidaršič, in tudi na ta dan je bla ogabno namazana. No sedel sem tut v neposredni bližini poštarja Joškota (med tem ko je čakal svojih 15 sekund slave, da pride v središče piramide in vseka eno bedno, da si jo bo slovenija ziher zapomnila vsaj do nasljednega torka) in lahko rečem da ma enostavno delo, saj se pri igranju debilnega poštarja ne rabi kaj preveč posluževat svojih igralskih sposobnosti. No Stojan je prepričlivo zmagal in nas pol v MB tut pošteno počastil.
No gledam dalje... aha tu je ena slika iz pokopališča ( kronološko mislim, da spada pred piramido ampak nema veze ), sklepam da prvi november.
Aaa lej lej, naslednja slika pa je že iz promocijskega večera novega videospota Denisa Poštraka iz Voličine. Na sliki je sicer en tip, z bicepsom, ki se ga nebi sramoval niti najmočnejši gozdar v Voličini. Golo moč roke sicer diskretno delno prekriva majca, a večina ostaja vidna. Prikriti del pa (ugibam) ostaja samo za posebne priložnosti oz posebne osebe. No, tisti večer smo na filmskem platnu nonstop poslušali in gledali genijalnost denisa poštraka. Pri VIP mizi so sedeli polek enga lokanega ko je bil koma nažgan, še skupina pijamas ter nekaj drugih pomembnih, a meni manj poznanih oseb (verjetno veljakov iz slovenskega medijskega prostora).
Hmmm, naslednja fotka je moje namizje. Zakaj sem jo že naredo ? namest print screen ? nevem, remo dalje...
Pol je tu neka čaga, mislim da gre za spoznavni večer smeri podjetništvo z nadaljevanjem v trustu. Na mirkofonu moj sošolec Aleš. Zdaj vidim nasledno sliko nekje v kleti, gre pa za otrinek iz podjetniške strokovne ekskurzije. Slika je v eni izmed številnih vinskih kleteh na območju slovenskega Jeruzalema, posneta mislim da po 5tem pokušenem vinu. Na tisti ekskurziji smo bli tut v rogaški pa mariborskem kazinu (ki je by the way, beda od bede).
Pol je tu origami labod/raca ki sem se jo prek youtuba naučil zložit. To sila uporabno veščino sem izpopolnjeval v glavnem med predavanji. Pol sma tu jaz pa žiga po pokru, ki se je končal mislim da z litrom borovničk za dve osebi, ko so ostali že šli domov.
Smo že na valku za Celje. Šli smo na Axwella na dozo basov. Zmes nam je gnjavo neki klošar ( al pa smo mi njemu, nisn ziher) končalo se je tak, da je človek pado koma pijan po tleh, nakar so ga z razbito glavo (no, nevem če je bla razbita, samo zgledalo je grdo ko je pado) odpeljali fantje z rešilcem. Not je blo ql. Spomnim se da smo za nazaj mogli ker dolgo čakat vlak (mislim da okol 1 uro). Zato smo se malo razporedili po terminalu in vsak po svoje preživljali dolgacajt. Aljo vem da je simuliral supermana jaz pa ustvarjal labodje jezero v origami izvedbi. Seveda smo tisti vlak uspeli zamudit in smo tak bli primorani čakat nasledne 3/4 ure na naslednjega.
Aha tu pa je paloma. Slik od tu nebom dal gor, kr morm met baje dovoljenje sicer pa tak vsi vete kak zgleda wc papir. V palomi sem na obvezni praksi vsaki petek, in mi je kar ql. Ponavadi je praksa tak da sem z različnimi zaposlenimi in mi vsak predstavi svoje delo itd. Par stvari me je res navdušlo, tak iz strokovnega kot iz čiz laičnega vidika, ampak tu se nebom spuščal v detajle, da nebo kaj narobe. Morm rečt da me je prvič ko sem hodo po prizvodni hali, ful mikalo da bi probal cuknit eno ono 4 tonsko rolo wc papirja, samo sem pol to misel opustil, ko sem spoznal, da jo bi 1. bol teško premikal 2. da bi z njo teško neopazno smuknil mimo vratarja. Bi pa ziher meli za en cajt mir doma kar se tiče sranja.
Oo tu pa je že naš slavljenec, kolega, bivši sošolec, inštruktor nogometnih trikov, ljubitelj C. Ronalda (gre za nekga portugalskega nogometaša, katerega najprepoznavnejše kvalitete so vedno urejena frizura, čustveno dojemanje nogometa in.. no nekaj še je pa se ne spomnim, vrjetno ma opraviti kaj z intelegenco, nisem ziher... ), mojster playstationa, ljubitelj managera... Knežo. Prvo smo bli pri njem doma pol pa smo leteli v samsaro. Pilotiral pa je kar sam.
Zdaj smo prišli prišli prbližno do začetka decembra, nadaljevanje pa mislim da bi moglo bit kmalu.
November 03 To ja, Bill Gates se je odločil razdeliti svoje premoženjeHvala vsem ki ste mi poslali ( sicer vrjetno bolj iz lastnih interesov, kot pa zarad kolegialnosti ) mail, ki nedvomno prinaša denar. Mail sem seveda večkrat natačno prečital in ugotovil, da tokrat očitno ne gre za še eno neumno šalo kakega singapurskega najstnika.
Nevem pa, kaj razmišljate vi, ki to naprej pošiljate... Vrjetno se vam ful realno zdi, da kapitalist bill gates po trdih letih dela pač enostavno razdeli keš med bedake po svetu.
Najbolši del pisma je nedvomno ta: "Kot sem omenil, poznam zakone in to je tudi res, da se podjetji Intel in AOL ravnokar pogovarjata o tem, da bosta postala največja ponudnika programske opreme na svetu, zato sprovajata ta test, da bosta sigurna v to, da ostanejo pri najpogosteje uporabljenem programu". Ta poved je zelo zanimiva, ker tut če prebereš mail 100x ne razumeš kaj je htela povedat, a si nemoreš kaj da nebi šel maila še enkrat brat.
Rekel bi še samo, da ste vsi ki čakate, da obogatite na takšen ali podoben način, na dobri poti, le potrpljenja je treba pa ni vrag da enkrat ne rata! October 26 Propadli shoppingDanes je bil en od tistih dveh dni v letu, ko si grem kupit kaj za oblečt v avstrijo. Zravn sta šla še Pukšič in njegova sekica.
Zaj sem malo razmišlal če je še blo kaj zanimivega, al pa vsaj kaj takega, da bi se dalo nekak napisat pa ni blo nič :)... Torej šli smo do Seiersberga kjer smo naleteli na prazno parkirišče. Dobra stran je da smo dobli fajn plac, slaba pa da so ble vse trgovine zaprte. Pol smo se še malo pelali okol in vidli da je povsod bolj prazno.
Edina stvar torej ki sem si dans kupo od avstrije je vinjeta, še vedno pa ne morm vrjet, da majo kurci ravno dans neki nacionalni praznik.
Zdaj rem na promocijo videospota Denisa Poštraka iz Voičine katerega posnetek iz nastopa ste že lahko vidli na mojem blogu. Ded je baje povabil puno ludi od Saše Lendero pa do kopice drugih baje slavnih slovenskih estradnikov, ki jih jaz, ki z raznimi wannabe umetniki nisem ravno na tekočem, seveda ne poznam. Njegov spot mi je ponosno pokazal tut v avtu ko nas je pelal v trusta v sredo, a jaz sem bil s komplimenti bolj skromen, saj mi pesem in vse ostalo, milo rečeno, ni všeč.
October 25 Po volitvahVčeraj je bil zajeban dan. Ksreči sem ga večino prespal. Kakorkoli, začelo se je kakih pol osmih zjutraj ko me je Petra klicala, da so volišča meni nič tebi nič prestavli na štuka. Osebno sem takrat že vedel da so volitve šle u pm. Mel sem sicer namen čez dan agitirat pred faxom, zdaj pa se mi je zdelo brezveze, ker sem vedo, da prej ko se jaz iz postle spravim bojo nasprotniki že buse vozli tja in to se je tut zgodilo. Tak da sem spal do kakih dveh popoldne. Spal sem ful slabo kr mi je nonstop zvonil telefon.
Pol sem šel k frizeru, kjer se je nenavadno dolgo vleklo. Frizerka mi ni preveč ugajala, saj sem na trenutke dobival občutek da me hoče z onimi špicami na strojčku zaštihat in me je, ko je vzela britvico, kar malo zmrazilo.
Pol sem te šel volit. Pol sem šel s protikandidatom tut na pijačo. Pol pa domov spat. Zvečer smo šli na spoznavno čago EPF v trusta ampak sem kljub dolgim uram spanja bil totalno brez energije. Upam da se bom do pondelka lahko naspal pa začel celo kaj v šolo hodit.
Volitve po mojem mnenju niso ble regularne čeprav proti zmagovalnim trem iz EPF nimam nič, kvečjemu so mi všeč ;). Koliko energije bom še vlagal v to nevem, definitivno manj kot sem zadni mesec. Svetla točka v kampanji je nedvomno naš film, ki ga je blo užitek ustvarjat, in je za nameček še naletel na dober odziv.
Če mi bo še dam gor posnetke iz snemanja.
Aja, pa hvala vsem 18tim ko so samoiniciativno šli na štuka volit, ker jaz na dan volitev nisem nobenga več nekaj gnjavo naj gre kam, ker se je tak vedlo kaj bo.
LP October 18 OjejPr 20tih ugotavljam da je demokracija dvorezen meč. Sploh v družbah kjer je večina bedakov.
October 14 VolitveRavnokar gledam na hrvaškem miljonaru invalida, ki je porabil polovičko na vprašanju: kose čega vsebuje sladoled stratačela. Vprašanje kdo je avtor odiseje in iliade ga je že skoraj dokončno pokopalo ali spasi ga publica. Pol je mel zegn in zdaj bo vrjetno odneso 32000 kun. Hrvaški milijonar je po težavnosti itak neprimerljiv z našim, pač majo prilagojen nivo, kr drugač bi blo nezanimivo, če noben nebi več ko 200 kun dobo. Da hrvate zajebavajo tut hitri prsti se lepo vidi, ko morjo po velikosti razporedit Nemčijo, Belgijo, Luxemburg in ZDA, kjer je hitrejši izmed dveh, ki sta ugotovila pravilni vrstni red, uganko rešil v 12tih sekundah (pr nas so okol 3-4 ).
V petek sem tut uradno postal kandidat za poslanca v študentskem zboru UM. Vsakega prosim, da mi pri kampaniji pomaga kolko se mu pač da. Volitve so 24 oktobra volijo me pa lahko vsi študenti EPF. Navodila še sledijo ;)
Zdaj pa grem oblikovat predovolilne plakate in letake.
October 02 2 oktoberOk, šola se je začela, treba bo začet delat. Komaj čakam nove izzive, zadolžitve, ki niam bojo jih dali profesorji. Všeč mi je, ko moram delat seminarsko, saj se iz nje veliko naučim. Še posebej mi je všeč če morem seminarsko delat v timu, v katerem je 90% nesposobnih ali takih, ki raje delo opazujejo. Urnik me vsako leto navduši. Glavni razlog so 2-7 urni odmori za kosilo in mirno prebavo le-tega. Vsi, ki mamo radi fax, brez problema pridemo ob 8 zjutraj in gremo ob 7 zvečer domov. Dovolj o šoli.
V soboto smo bli na Lenart festu in morm rečt, da ni blo slabo. Zvezda večera je bil seveda jasmin stavros, presenečnje večera pa Denis Poštrak iz Voličine. Stavrosova muzika mi ni nekaj dobra, ampak kako vzdušje zna naret je pa občudovanja vredno. Se vidi da ma ded prakso, saj zna vsaki trenutek naret pravo stvar.
Vse bližje sem tut kandidaturi za študentski parlament, a o tem malo kasneje.
September 27 BournePredvčerajšnim sem gledal prvi del trilogije o Bournu. Prvi del mi je bil kar gledljiv, čeprav mi je mogo za zadnih 15 minut Knežo razložit kaj sem dejansko gledal, kr sem že spal po malem zraven. Zdaj če je bil za to kriv film al pir po fuzbalu na prazn želodec nebi vedo.
Nasledni dan sem se seveda odločil pogledat drugi del, a se me je že loteval tisti strah, ki se mi pojavi vedno ko grem gleat drugi del nekega recimo dobrega filma. Stalna praksa je namreč da so mi (pa vrjetno ne samo meni) prvi deli trilogij kar dobri, drugi del zna bit včasih že težavn za pogledat do konca, tretji del pa ponavadi že lahko učinkovito nadomesti funkcijo prsta v grlo po nenadnem zaužitju prevelike količine substance. In žal se je tudi pr Bourne Supremacy stvar ponovila. Trenutek, ko sem nehal gleda je bil prbližno na 3/4 filma ko bourne beži pred policijo. Stvar je za moje pojme trajala vse predolgo, še posebej zaradi dejstva, da že vsak film vsebuje prizore mega cool cestnega zasledovanja, ki se ponavadi konča z kupom raztreščene pločevine in pobegom glavnega igralca.
Dans sta prišla mala bratranca k men in sem jih mogo pazit čez dan. Naloga ni bla preveč težavna, saj so call of duty 2 in igrce na mobitelu opravili večino dela. Dvd tom&jerry je ostal zgolj plan b. Ker me je dan čez dan bolela glava, sem v moji sobi ob zvoku brzostrelke iz igrce brez težav zaspal. Po treh urah ko sem se zbudil, je blaž še vedno klal nacistične prasce tilen pa snow boardal eno in isto progo na mobitelu.
Malo sem še gledal soočenje predsedniških kandidatov. Petrle se ne opredeljuje rad in daje načelne odgovore, Gaspari deluje hladno, odgovori Krajnca so mi všeč, Jelinčičičeve provokacije in nastop delujejo vse bolj primitivno, najbolj me prepriča Turk, Pečaričeva pa nevem kaj predstavlja. Mogoče dokaz da smo v Sloveniji vsi enakopravni. September 13 delovnoZadni tedn delam pr mami (DBS). Morm rečt, da je tečno u pm. Najtežji del delovnega dne je seveda vstajanje ob 7.40. Ker se redkokdaj uspem sam zbudit, me v glavnem iz postle vrže kar šefica. Čeprav razn zgube cajta in nedoločene višine plačila, nimam kaj dost, je pozitivna stvar nedvomno bioritem, ki se mi je kr popravil. To pomeni da hodim spat okol polnoči in čez dan v glavnem zdržim brez 2-3 urnih blokov za spanje.
Čez vikend sma bla z atejom na triglavskih jezerih in blo je res ql. Tura je bla recimo temu zmerna, prvi dan sma hodla 9 ur drugi dan pa 6. Naredla sma tut precej slik (vsak s svojim mobitelom) in nekaj jih je tut v galeriji.
Po zadnjem tednu sem ugotovil, da mi delovni ritem ne odgovarja, upam da najdem alternativo, ki po možnosti nebo predstavlala tveganja, da dobim 5 do 10 let brez možnosti pogojnega. Sicer pa še mam kakih 5 let cajta, tak da me zaenkrat še ne skrbi preveč.ž
By the way, ravno gledam Trenja, kjer debatirajo o podražitvah cen živil. Najbolši je ovi kmet, ki je pravkar ustvaril novo teorijo, o rabatih trgovcev, ki ni vredna da bi jo dalje opisoval. V glavnem, odgovor, da bi bli po tej teoriji pol vsi trgovci, mu je zaprla gobec.
Omeno sem še samo, da sem danes na banki delal nekaj posebnega. Razrezat sem mogo kr precej starih kreditnih kartic in blo mi je v nenavadno veselje.
September 04 Peticija proti igralnicamNedavno mi je na uho prišlo da je Tone Pavček prvi podpisnik peticije proti igralnicam. Seveda so me takoj zanimali argumenti, žal pa v tistem prispevku, razn živčnega lajanja, ni blo mogoče čut ničesar več. Ok enkrat je sapo zajel. Seveda sem takoj šel gledat na internet in naletel na njihovo stran. Zdaj nebi se spuščal v debato o posameznih dejstvih (al pa mogoče čist malo), ki jih navajajo, ker mislim da vsi vemo, da človek, ki napiše da megazabaviščni center nebo pozitivno vplival na državno blagajno in število delovnih mest, 1. ni zdrav, ali 2. je kaki akademik iz totalno neuporabnega področja in se pr 50tih še vedno neve kaj bi 3. ma druge osebne interese.
Na spletni strani hitro preletim razloge zakaj so oni proti temu in po parih vrsticah že začutim da se mi pica fruti di mare iz želodca že pomika nazaj v napačno smer, od koder je prišla. Človek, ki recimo verjame večini stvari ki jih bere, bi kajkmalu razumel, da se nam z megazabaviščnim centrom bližajo družebno-naravne katastrofe, z začetkom v razpolovitvi števila slovencev zaradi samomorov in nuklearno zimo na koncu. Po njihovem bodo očetje takoj po odprtju zapustili družine in cele noči preživeli v kazinojih, otroci pa se bodo po večerih skrivoma plazili na igralne avtomate. Mati in sestra bosta tako prisiljeni v prostitucijo, hčerka se bo začela drogirat, na koncu pa bomo priča zaporedju družinskih samomorov (če jih seveda sosed, ki je pred par minutami zakockal kmetijo, nebo s sekiro poklal. )
Pa nahitro preletimo seznam dozdaj podpisanih uglednih slovencev:
Tone Pavček - Bravo Tone! vsaj v nečem si PRVI!. Sem že mislo da so tvoje pesmice nekaj najbol bednega, kar lahko spraviš iz sebe.
mag. Nedžad Grabus, mufti islamske skupnosti v Sloveniji - Gobec drži, srečn si lahko da maš državlanstvo če ga maš sploh
Boris Pahor, pisatelj, akademik - Nikad ču
msgr. mag. Metod Pirih, koprski škof - Kaj si se vstrašo, da bi verniki namest tebi, dnar nosli na ruleto a ?
Adi Smolar, glasbenik, pevec, kantavtor - On ni noben avtor ampak en kurčev plagiator. O tem smo se lahko prepričali, ko je Jure Godler v neki nedelski odaji razkril neprijetno resnico (njegove največje uspešnice so seveda vkradene). Fuj Adi, vidiš to pa je kraja.
Saša Vuga, pisatelj in akademik, dramatur - Nikad ču
msgr. dr. Anton Stres, škof, predsednik Komisije Pravičnost in mir - Še en poštenjak, ki daje prednost duhovnim vrednotam pred materialnimi ( kaj pomeni msgr. v nazivu nevem, mogoče messenger ? )
Rudi Skočir, akademski slikar - Nikad ču
Itd. itd.
Gre v glavnem za razne pisatle, verske veljake in ostale osebke, ki se bolj al manj preživljajo z državnim parazitstvom in jih bol skrbijo njihovi osebni interesi. Tote še najbol boli K za družine ki bojo bojda razpadle in ostale negativne posledice. Skor vsi župniki povdarjajo, da to ni in ni dobro, da bi pa keri prodal kaj lesa pa namenil revnim družinam pa rajši crkne ne. Jebeš take kapitalistične svetnike. Umetniki so walda tut najbol pametni, ker nevejo kaj pomeni da se morš s svojim delom tut preživlat. Očitno se ne zavedajo da vsem država ne da kr tak.
Ob strani se prikazujejo še zanimiva dejstva povezana z igralništvom. Enih par jih preberem:
-Ali ste vedeli :
September 03 Lenart partyLenart je v soboto doživel techno party. Vse do zadnjega nisem vedo če bi šel, ker pač noben ni fiksno reko, da gre ( kar se je na koncu celo izkazalo za ugodno ), tak da kart v predprodaji (10€) nismo kupli.
Tu kronološko paše not še nekaj pred partyjom. Ko sma z mazijom v soboto po fuzbalu šla na pir k 29tki se en tip na vlko pogovarja po telefonu kak ma še 2 karti za predstavo reportera milana in jih kao nima kam dat. Jaz sem karte sicer hotel kupit dan prej pa so ble že rasprodane in sem seveda takoj pomahal človeku naj odloži telefon :). Reko je da me počaka pred kulturnim domom. Jaz sem hitro rufno pukšiča da naj se prideva in je bil takoj za, jaz pa sem mel še 25 minut, da sem se stuširal in vse ostalo. Predstava je bla res ql.
Po predstavi sem se šel domov oblečt. Pol smo nekaj malega vina spili ter se odpravili na prizorišče (polena). Naj še omenim, da ga je medtem že celi cajt lamalo, da se je čulo po celem lenartu z okolico (5km). Pred halo nas vstavi en tip v trenerki češ da je vstopnina 15€ in ker smo bli štirje, je kar hitro zračunal da je vse vkup 60€. Ker pogled na prizorišče ni obetal nevem kaj, tip pa mi tut ni deloval preveč brezkompromisen, sem pač probal rečt da se v bistvu samo sprehajamo okrog po tekaški stezi. Malo je pomislil, pol pa ugotovil da to vrjetno ni res in je ponovil da mormo plačat. Pol sem mu dal 5€ pa reko da gremo en krog pa domov. Tu pride to točke kjer se je človek pustil podkupit za 5€ in organizatorja, mirne duše prikrajšal za 55€, še bol vrjetno pa za 60€. Tako smo lahko šli naprej. Reko je še samo: "če pa bote pol hotli it še en krog, pol pa je vstopnina 60€". Folka ni blo nekaj dost, ni pa blo prazno. Pač nekaj pričakovanega za lenart. Pol smo ga šopali vse do 5tih, bol al manj brez prestanka. Doli pa so še ga nabijali do kakih 10tih zjutraj in to je to. Slike bi mogle bit v galeriji. Da so taki partyji v Lenartu redkost, dokazujejo številna pričevanja starejših občanov, ki jim je bil vir strašnega neprestanega trušča neznan.
Drugi dan (nedelja) sem se zbudil ob kakih 11tih - pol 12tih, ker smo meli v voličini prvo tekmo sezone in kot se za prvo tekmo spodobi, smo jo gladko popušili 9:2. Jaz sem sicer malo zamudil ker nisem našo copatov... Pol pa še enga ščitnika ne... Mama pospravla... Po porazu je Eda modro ugotovil da nekaj ni bilo vredu. Vsak je začel predstavlat svoje poglede na poraz (že takoj ko se je začelo, sem vedo da to enostavno ne more ostati na kultiviranem nivoju) in to se je razvilo v vse glasnejše dretje drug čez drugega dokler kelnarca ni prnesla pira (kak teče nogometna razprava v KMN M-Trgovina Lormanje mam že nekje posneto, upam da bom lahko kmalu dal gor). Jaz sem sedel bol pr strani, ker se mi ni dalo prepirat in vedno znova premlevat istih zadev.
No, po tekmi sem šel na 50 letnico od sestričn Simone in Marije. Da se nebo slišalo tak hudo, obe skup sta stari 50. Tja sem ravno prišo v trenutku ko so dali čevape in vse ostalo na mizo (kuharski mojster je bil moj ata). Pol smo se malo menli s sorodniki, špilali hm... zaj sem ugotovil da ne znam napisat one igre na B ko ma vsak en lopar pa tako košarico tučeta. Badbinton al nekaj takega.. Pol smo šli še 2 rundi pokra kjer seveda nisem mel konurence. Pol je bil spet čas za čevape in torto.
Ob kakih desetih zvečer sem bil že ful zaspan in sem šel spat. Kdaj sem nazdanje šel spat ob desetih res ne pomnim, vstal sem se v glavnem že okol pol 8 zjutraj. Zdaj me lakota že pošteno muči in mislim, da je čas za eno jutranjo pico.
lp August 31 Prvi letnik brez težavKul. Dans sem še naredo zadna dva ispita, ki sta mi še ostala v prvem letniku. Informatiko sem takorekoč rastural z oceno 6, pravtako ekonomiko podjetja (kjer sicer pogajanja za višjo oceno še tečejo). Mogoče še bom šel kaj zviševat za hec, povprečna ocena je v glavnem okol 8. Če potegnem črto pod letnik lahko rečem, da res ni bil na nekem zahtevnem nivoju, da se je večina ispitov dala zluftat ( ok jaz sem ksreči samo informatiko pa makro delno ) in da je tisti mit, da so predavanja bol kot ne brezveze resničen. Če pogledam še to statistiko (za nekoga normalna, za drugega zaskrbljujoča); Od 11tih predmetov sem letos, bol al manj redno, hodo na vaje k trem. Na predavanja pa samo k enem. Žal so predavanja bla prepogosto "stoj in beri iz knjige", kar je bila izguba časa saj sem jaz naprimer za učinkovit prelet knjige doma potreboval kakih 5 urc, Kračun pa nam je to bral celi semester enkrat na tedn po 3 ure skup. Ni čuda da človek pade pod mizo.
Zdaj si že malo gledam kere izirne si bom izbral. Eni zgledajo kr ok, tak da izbira nebo nekaj teška. August 28 NK LenartWiii, novi mobitel mam. Mislim da bojo slike kr ok, clipi pa še vedno za K.
Dans sicer ni blo kaj za silkat, tak da samo nezanimiv utrinek iz treninga.
August 26 Franci Kek - mojster skrite (odkrite) kamereNa izklopu se je včeraj pojavil link, ki ga je očitno postal navdušen oboževalec Francija Keka. Gre seveda še za eno idiotsko napizdovanje penzionistov v režiji tega tipa. Res tudi sam nevem, kaj je še lahko bolj smešnega, kot Franci, ki z resnihm, a še vedno prekleto duhovitim izrazom na obrazu, 90 letno babico prepričuje, da bo na mestu kjer stoji njena hiša pojutrišnem jedersko skladišče, starka pa cela živčna z berglami laufa po hofu. Pol pride njen začuda še živ mož in začne z bolj moškim tonom, da zemlje ne dajo, franci pa jih seveda s predhodnom dodobra naštudiranimi odgovori neusmiljeno melje. Spomnim se tut enega posnetka ko se tip dela ko da bo že kr na licu mesta razstrelil hišo za potrebe države al nekaj takega. Polek pa je prišo en stari dedek pa ga že kr ponižno prosil naj nea, kek pa se seveda ni mogo vzdržat, da nebi zadeve še stopnjeval. Franci se velikokrat domisli for, kao da je on neki državni delavec, ki ma neko moč. To vrjetno zarad tega ker, starega človeka, ki ni na tekočem z dogajanjem doma in posvetu, človeka ki po možnosti še zdaj pozdravla s "smrt fažizmu", pač ni teško napizdit da si ti nevem kdo.
Na jetra mi tut grejo skrite kamere, ko se nekdo obleče v policaja pa zajebava folk (ja tut franci se posluževal tega, takrat je lahko včasih še koga od mlajših "dobil na finto"). Najbolše so skrite kamere, ki dobro poznajo psihologijo ljudi in se zajebavajo na ta račun, ne pa tiste, ki izrablajo neko avtoriteto al kaj podobnega.
Tam na izklopu so seveda ljudje link komentirali z navdušenjem, kaki car je kek pa take, samo njihovo mnenje je mogoče le malo premalo, da bi sodil o priljubljenosti Francija Keka, glede na to, da bi večina tistih ko komentirajo lahko za U13 špilala. |
|
|||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
|
|
