Matej 的个人资料Matej Zlodej照片日志列表更多 ![]() | 帮助 |
|
6月15日 DelovnoTrenutno mam zlo natrpan urnik kar se tiče faxa, tak da si teško vzamem nekaj časa še za pisanje za nazaj. Da bom malo aktualn, naj povem da mam v naslednih dveh tednih za opravit kr nekaj obveznosti. Danes morm naret še dve seminarski, še dve do konc tedna, upoštevat pa je treba da mam čez 3 dni še izpit iz lanskega leta. Nasledn tedn me čaka še ena seminarska, 2 obsežna izpita in pa še nakaj manjših obveznosti. Končujem še en projekt na univerzi, ki bo v naslednih dnevih zahteval še precej dodatnih ur dela, tak da lahko urnik z eno besedo opišem kot naporn. Kakorkoli, pol še mam en tedn za diplomo, pol pa te morje. Život nije bajka, še posebej če hočeš v dveh tednih letnik naret, a praksa iz prvega in drugega letnika kaže da je možno.
Počutim se, ko da bi bil v globoki jami. Temni. 6月10日 nadaljujemAha, tu pa je že vrzel v gatah, pripravljen da se namoči v lenarški fontani. Ura okol treh zjutraj, temperatura zraka recimo okol 7 stopinj. Zakaj? Ker smo se zmenli, da kdo iz kupa kart prvi potegne srčevega asa pač gre plavat v fontano pr cerkvi. To je to.
2 dnevna podjetniška ekskurzija. Žal od tega dni nimam kaj dost slik, vseeno pa je spominov precej. Seveda je večina vezanih na našega sošolca Pipija ampak o njem nekoliko kasneje. Začelo se je precej zgodaj zjutraj, ko nas je bol mali avtobus pobral v MB. Že nekje pri Gigasportu je Jure nedvoumno nakazal smer v katero se bo strokovna ekskurzija razvijala, saj je razkril vsebino vrečke, ki jo je poprej skrivnostno varoval, v njej pa je bil lep sodček heinekena. Seveda nas jutranja ura ni ustavila in na busu je hitro zavladalo veselo vzdušje (sploh v zadnjem delu busa). V Celju smo še pobrali enga glavnih pivcev, ki nas seveda tut ni pričakal praznih rok, prav nasprotno, mel je prepolne roke prtljage (6 pax). Na tej točki je naša predstojnica smeri podjetništvo, ter spremljevalka na ekskurziji že naglas izrazila zakrbljenost nad prihajajočim dnem. Tu se pojavi problem: prva postaja ekskurzije je bla pivovarna Laško. Nič pretirano posebnega, dost različnih vonjav, ječmen, žveplo, vlaga, tajkuni in podobno. Seveda so nam v pivovarni na koncu poklonili en plato piva za zvečer. Da je bil plato prazen še preden smo prišli do avtoceste, od koder smo pol nadaljevali pot do Ljubljane, mislim, da je samoumevno. Naslednja postaja je bla Poteza, kjer smo meli neko predavanje, Širčeva pa je zahtevala postanek na pumpi, da si kupimo sendviče in čigume, da nebi v ljubljano prismrdeli po alkoholu. No slednje se je izkazalo za neučinkovito, zanimiv pa je bil tut izraz na obrazu asistentke, ko je vidla prihajat folk iz trgovine s polnimi naročji novih zalog six packov. Zmes je tut klicala okrepitve kr je bla že resno zakrbljena kak bomo v ljubljani zgledali. No skrbi so ble odveč, na Potezi ni blo nevem kaj, bolj kot ne mi je blo brezveze. Mladi kao uspešni poslovneži so delovali vse preveč važno in prav na jetra so mi šli ko so razlagali teorijo poslovnih angelov. Kak oni s ful visokimi sposobnosti delajo čuda iz denarja, ki jim ga zaupajo ljudje. Polna usta so jih bla projektov z 400% letnimi donosi in da nimaš kaj zgubit, malo je manjkalo pa bi tam vprašal kolko pa jih morem še zraven pripelat. No to nisem, sem pa vprašal kolko takih projektov so že izpeljali in očitno jih je že to vprašanje spravilo v zadrego, ker je bil odgovor ful mala številka (ne spomnim se več kolko). Nevem sicer kak je zaj s Potezo ampak mislim, da ni kaj pametnega. Sem enkrat nekaj bral o tem pa se ne spomnim več. No pol smo šli v neki hotel v Ljubljani ob avtocesti, ki sem že pozabo kak se mu reče, pač znani so potem da majo razne kongrese, dokaj zanimiva predstavitev, čeprav mogoče malo premalo usmerjeno v našo smer. Pol nas je pa pot vodila v Ankaran kjer smo meli kao družabn večer. Pijača do tja je tut postala bol koncetrirana in v apartmaje (ki niso vredni tega izraza, žalost od žalosti) smo se nastanli že prav veseli. No, na poti do obale, nekje pri postojni je pa nastopil čas za Pipijev zabavni program. OH skupine so ga očitno dodobra opogumile, da je poprijel za mikrofon na busu in začel svojo nastop, ki je vseboval vse od vicov, ki so trajali tudi po 15 minut, do raznih ostalih nadrealističnih pripovedi, poezije in še kaj bi se našlo. Obstajajo neki audio posnetki, če se do njih dokopljem jih objavim, če pa ne pa lahko napišem le da je bilo nepozabno. V Ankaranu smo meli rezerviran večer za bovling in žirafe. Morem priznat, da sem bi na tisti točki zlo zdelan in sem komaj čakal da ko sem na vrsti, da se znebim dveh kugl in se vsedem nazaj. Tako stanje ksreči ni predolgo trajalo in sem bil karhitro pripravljen za nove prigode. Na bovlingu je bla zanimiva scena ko je mario kr fajn kontaminiran s fotoaparatom pristopil do Karin (naše profesorce oz asistentke) z objektivom nameril v njo in rekel: "Karin pokaži joške!". Pač. No mislim, da sem tisto noč tut zgubo denarnico, čeprav se ne spomnim več kak sem jo dobil nazaj. Vglavnem pot nas je vodla malo do morja, kjer se je še marsikaj dogajalo in večino sem že pozabil, dobro pa se spomnim scene na pomolu, ki jo je zrežiral kdo drug kot pipi. Gledali smo kje bi lahko šli malo v morje (čeprav mene to ni najbolj mikalo, saj se je kljub temi vidlo da je voda kr precej vsrana), nakar se pipi sleče absolutno do nagega in z besedami "jaz znam v reko skakat" teče po pomolu in brez zavor skoči v vodo, ki je mimogrede, na tistem delu bla globoka okoli 20-30cm. Takrat si je tut pridobil nov vzdevek in sicer "skače plitvo". Pol smo še malo lutali po kempu in to je blo nekak to. Edino česar se še spomnim je ko mi je Jure spusto gasilni aparat v obraz, ker kao ni vedo da je aktiviran. Moja črna mikica je bla zelena, oči pa so me pekle do jutra.
No drugi dan ekskurzije ni bil tak zanimiv, vsem pa bo ostal v spominu neskončno dolga vožnja po serpetinah od ankarana do bohinja, kamor smo šli bolj kot ne samo na kosilo. Že pr prvih ovinkih je mario zahteval da šofer nemudoma ustavi, saj mu je želodec očitno kapituliral. Hitro se je zbruhal nato pa se kao da ni nič vrno na busa in šli smo dalje. Aja vmes smo še bli v perli, kjer je blo kr zanimivo, najbolše pa je blo pecivo, ki so nam ga ponudli :). |
|
|